Zaigraj ton A! Zakaj pa to? A ne veš? Zato, da se bomo uglasili. Aha, toda zakaj ravno ton A? Morda zato ker se  Abeceda prične prav s to črko? Menda res, sicer pa saj ni pomembno. Zaradi mene je lahko tudi zveneči ton B, saj sem trobilec ...

No tukaj imaš ton B - a si ga našel? Pssst; bom raje čisto na tiho ponovil, da drugi ne bodo debelo gledali, če sem ga preveč mimo "pihnil"! Daj zaigraj glasneje, da te slišim se oglasi neki mož, pogosto odet v pingvinovo opravo, mahajoč s čarobno palico. Zakaj se je ravno mene lotil, kaj ne zna spoštovati zasebnosti? Pa saj smo že tako ali drugače vsi v orkestru razglašeni. Eh takle mamo, to je namreč pihalni orkester - sestav, v katerem se uglašuje vsakdo posebej!

 

Pa zakaj se raje ne zgledujemo po simfoničnih orkestrih, kjer se na največ  dveh "A-jih" uglasi celoten inštrumentarij? Glejte, zadeva je namreč v osnovi zgrešena: uglasiš se na en ton, vsi ostali okrog njega so pa itak razglašeni, zakaj torej takšna natančnost in skrbnost? Intonacijo bi tako ali drugače morali prepustiti umetniku samemu, ki se že veliko let (ne)uspešno spopada s svojim inštrumentom - on bo že vedel, kakšno intonacijo ima. Nenazadnje ima že vsaj pol leta zaznamek s črtico, do katere raztegne svoj inštrument. Na koliko je A - na 442 ali 443Hz? Cev pomaknem za milimeter sem ali tja in voila - intonacija je tu!

 

Ne, ne - to ni tako preprosto. Glasbeniki v simfoničnem orkestru so vendarle večinoma strokovnjaki s svojega področja. Gre za uveljavljene umetnike, ki svoje intonacije ne rabijo vsak dan dokazovati. Oni so že naredili izpit iz posluha na glasbeni KAkademiji, ali kako se že reče. Sicer pa v tak orkester pridejo samo perspektivni člani. To so tisti, ki so se uveljavili kot dobri solisti, saj so vendar v orkester prišli skozi gosto sito avdicijskega postopka, v katerem naj bi se pokazala muzikalnost v vsej svoji veličini. To, kar ste pravkar brali, je teorija, dragi bralci! Saj menda veste kakšna je moja definicija glasbenika SOLISTA (solist je ritmično in melodično neodvisen glasbenik)! Seveda se smisel uglaševanja skriva povsem drugje.

 

Pred nekaj meseci smo na tekmovanju godb v Strasbourgu po zelo uspešnem nastopu, napolnjeni s samozavestjo, poslušali našo konkurenco in prežali na njihove slabosti. Na našo srečo slednjih ni primanjkovalo. No navzlic vsemu je bila moja pozornost za nekaj časa preusmerjena. Na odru se je pojavil orkester, a ne samo orkester. Bili so kot iz škatlice: lepo krojene, barvno usklajene noše, del oblačil je milo rečeno poudarjal ženskost nastopajočih deklin, dirigent pa lep kot vselej , skratka zelo premišljeno. A to je bilo včasih, ko so komisije ocenjevale izgled, sem menil. Pa sem se zmotil. Pa ne kar se tiče oblek!!! Najmanj 10 minut so se namreč uglaševali s prav posebnim, izdelanim sistemom. Že med uglaševanjem pa se je nakazalo (med igranjem še toliko bolj), da gre za drugorazredni orkester. Roko na srce - vse skupaj, na čelu z intonacijo (razen izgleda in "teatralnega" uglaševanja), je bilo PMSM težko poslušati. In v čem sem se zmotil? Orkester je dobil visoko nagrado (ne smem pozabiti omeniti, da so bili skorajda domačini),  in to po mnenju komisije predvsem zaradi dobre intonacije!??

 

Iz tega se lahko marsikaj naučimo. Ljudje (še posebej umetniške komisije) smo od nekdaj subjektivni. Objektivnost nam je odvzeta po defaultu ... Ampak: temu se je treba prilagoditi. Nauk te basni je torej, da teatralno, razširjeno, izdelano uglaševanje lahko hipnotizira celo vrhunsko mednarodno umetniško komisijo! Odslej bomo torej vadili uglaševanje.

 

Joj, samo, da ne bo pomote! To zdaleč ni edini razlog. Kot veste so godbeniki večinoma ljubiteljski glasbeniki, kar pomeni, da, (v nasprotju s profesionalci)  godejo iz veselja. Kako so šele veseli, ko lahko zaigrajo kak solo. Tak zadovoljen izraz na obrazu glasbenika dirigentu poplača ves vložen trud. Toda še posebej za vaške godbe že od nekdaj velja, da igrajo pretežno koračnice, v katerih pa ni ravno veliko solaž. Tako večina orkestrašev ostane brez tako želene ekshibicije ljubezni do glasbe; z drugimi besedami ostanejo glasbeno nepotešeni. Rešitev? Vsakdo ima lahko svoj solo - če ne drugje pa ob uglaševanju. In to so jim kapelniki velikodušno omogočili, kar se v tradiciji pozna vse do danes.

 

Pametnjakovič, boste morda nekateri rekli, pa saj se mi uglašujemo zato, ker to res potrebujemo. Ja, seveda je tudi to res. A zakaj se nebi uglasili med igranjem? Intonacija je namreč živa (žal tudi nesmrtna in relativna), prilagoditi se je treba trenutnemu stanju- tisti A je pa vedno isti - na 443Hz. Tudi to je res. Res pa je tudi, da se, čeprav samo dvakrat, redno uglašujejo tudi Berlinski filharmoniki. In menim, da tega ne počnejo samo iz šova.

 

Pravzaprav je dokazano, da če intonacije redno ne vadimo, naš posluh začne pešati. Še več - lahko se je celo priučimo narobe. Čeprav sam tega že davno več ne počnem (iz lenobe) pa vseeno vam mladim svetujem naslednje: zagotovite si posnetek skladbe, ki jo igrate v orkestru, nato pa zraven predvajanja še sami igrajte svoj part. Vse skupaj posnamite na zvočni nosilec in prisluhnite izdelku. Morda boste presenečeni, da slišite drugačno intonacijo, kot med igranjem. To večkrat ponóvite. Temu se reče vaja intonacije. In po redni vaji se boste lahko udeležili tudi našega mednarodnega tekmovanja UPOL-ova svirél, kjer del programa sestavlja prav izvajanje orkestrskega parta.