Golaž ali zakuska?

Rekli boste, da kopiram temo z našega prejšnjega foruma. Ja, nalašč! Je treba ohranjat določeno kontinuiteto!

Spomnili se boste verjetno tudi, da sem se opredelila za golaž. In to jaz, ki sem v praksi skoraj vegetarijanka in se na fensi zakuskah najbolj veselim različnih vrst sirov, slastnih jagod, melone. Golaž kot tak me sploh ne gane. No, vsaj v večini primerov ne. Plastičen krožnik, v njem pa debeli kosi žilastega mesa ... bljak! Ne gre za golaž, gre za filozofijo golaža! Ker golaž združuje – med pripravo, med konzumiranjem in še dolgo po njem (dokler folk ne postane spet lačen)!

Ste že kdaj prisostvovali pripravi golaža za 100, 200 ljudi? Pravi dogodek! Kopico dogodivščin željnih ljudi združi izlet do Tuša/Spara/Najboljšega soseda, nato pa skupaj jokajo ob lupljenju in rezanju čebule, razglabljajo, koliko kg kakšnega mesa je potrebno, kdaj, koliko (litrov) in če sploh doliti vino … Poznavalci veste, da se golaž kuha več ur, kar je ravno pravi čas za konstruktiven, idej poln godbeniški čvek. Po preteku teh uric je narejen celoten načrt delovanja in razvoja orkestra za naslednjih nekaj let, izbrane destinacije gostovanj, določen termin odhoda v Gučo. Super, se vsaj ne bo treba dirigentu ubadat s tem!

Po koncertu seveda nastopi čas, ko se golaž poje. Godbeniki malo pokomentirajo, česa je v njem preveč in kaj bi še lahko dodali, a na koncu je kotel vseeno prazen. Ker se h golažu prileže tudi kakšen kozarček, kmalu postane veselo. Dobra volja se stopnjuje in godbeniki se spet zavejo svoje prave biti – namreč, da so glasbeniki – in začne se taprava fešta. Odlično vzdušje, everybody welcome!

Pa poglejmo zakusko. Pokličeš, naročiš, pripeljejo, postrežejo, pospravijo, pošljejo račun (po možnosti kar sponzorju). Gostom se fajn zdi, da so tako lepo postreženi. Malo spijejo, malo pojedo (a ne preveč zaradi holesterola in prevelike telesne teže) in se odpravijo domov, ker je naslednji dan pač treba v službo. Res tragično ...

Priznam, jaz na zakuski več pojem - sirčki, sadje, sladice … mmm! A kaj, ko ni vzdušja! „Prijetno“ kramljaš s kolegom iz sosednjega orkestra, ki s težkim srcem pohvali vaš nastop, in si misliš svoje, se na tihem zgražaš nad nadutežem pri sosednji mizi in razmišljaš, kam bi se po teh ceremonijah lahko šli met fajn. V „najboljšem“ primeru se ga (z vinom, serviranim v pecljatih kozarcih) naliješ, tako da se vsega skupaj zjutraj niti ne spomniš več.

Ja, mal karikiram. Ampak čisto malo. Poanta pa je, upam, jasna. Osnovna razdvojenost ostaja – duša hoče golaž, telo zakusko. Združevanje ali mešanje (golaž+suši/francoski siri/jagode) se nikoli ni obneslo. Ker pa telo lažje prenaša trpljenje, se odločim za golaž in srečno godbeniško idilo. Telo bo na porcijo svežega sadja že počakalo do jutra ...