Svirel povodnega moža

Svirel povodnega moža

(Lojze Zupanc)

V gorjanskih rebrih je mlad pastir pasel ovce. Nekoč je izza vrha Svete Gere pridivjala nevihta in mlada ovčica iz pastirjeve črede se je odmaknila in izgubila v prostranem bukovju. Pastir je nagnal čredo v stajo, sam pa se je napotil v gozd iskat izgubljeno ovčko. Po dolgem, utrudljivem iskanju jo je našel. Zadel si je mlado jagnje na ramo ter se namahnil proti svoji koči. Toda spotoma ga je ulovila noč. Niti koraka ni mogel dalje; torej je legel pod staro bukev pokraj gorjanskega jezerca in zaspal.

Sredi noči ga je zbudila lepa pesem. Odprl je oči in zagledal lepoto: ob jezercu so rajale same gorjanske vile, na mahoviti skali pokraj jezerca pa je čepel sluzasti povodni mož in piskal na piščalko, iz katere je prihajala poskočna pesem. Komaj je odjenjal, že so ga vile, ki jim je bilo še do plesa, obstopile in zaprosile:

„Zasviraj nam pesem, možiček povodni,

zapiskaj na svojo piščalko

veselo pesem vrtalko ...“

Ker pa se je povodni mož Zelenec le še nekaj predomišljal in obotavljal, so se uvrstile v krog okoli njega in zapele s srebrnim glasom:

„Zapiskaj nam, ljubi Zelenec,

zasviraj nam pesem, povodni možiček,

zapoj, zeleni naš striček ...“

Zdajci je povodni mož dvignil piščalko k ustnicam in zapel:

„Piskaj, poj, igraj, svirel,

da bo vsak se zavrtel;

naj bo trobast,

naj bo šobast,

naj bo mator ali mlad,

vrti naj se ko kolovrat!“

In vile so zaplesale prekrasno kolo.

Pastirju pa se je zdela pesem povodnega moža od sile smešna; zasmejal se je na ves glas.

„Huuuu, človeški glas!“ je zatulil Zelenec in strahopetljivo štrbunknil raz visoko skalo v jezerce. Tudi prestrašene vile so se potopile. Pastir je skočil na mahovito skalo in začuden zrl za izginulimi.

Tačas se je jutrnja zarja utrnila za vrhom Svete Gere. Že je hotel iti dalje, ko je na skali ugledal piščal, ki jo je bil pozabil sam povodni mož. Pobral je svirel ter odhitel k svoji čredi.

Še tisti dan je nagnal ovce v dolino, ker se mu je za malo zdelo, da bi bil še nadalje pasel čredo, ko je imel vendar piščalko samega povodnega moža.

Prišedši v vas je dvignil piščalko k ustnicam in zapel:

„Piskaj, poj, igraj, svirel,

da bo vsak se zavrtel;

naj bo trobast,

naj bo šobast,

naj bo mator ali mlad,

vrti naj se ko kolovrat!“

In zgodilo se je čudo: čreda ovac je pričela plesati, iz hlevov je planila gôved in zaplesala, iz bajt pa so se usuli otroci, starčki, možje in žene, dekleta in fantje in so plesali, plesali, plesali … Svirel povodnega moža je vse nagnala v divji ples. Plesali so do večera. Ko jim je bilo le dovolj, so pastirja milo zaprosili, naj prejenja piskati. Vsi utrujeni od plesa so polegli in se odpočivali tri dni in tri noči.

Novica o pastirjevi čudežni piščalki pa se je raznesla po vsej Beli Krajini. Takrat se je krupeljski graščak poročil s hčerko bogatega soseda iz smuškega gradu. Pripravil je veliko pojedino, za godca pa je povabil pastirja s čudežno piščalko. Le-ta je prišel, dvignil piščalko k ustnicam in zapel:

„Piskaj, poj, igraj, svirel,

da bo vsak se zavrtel;

naj bo trobast,

naj bo šobast,

naj bo mator ali mlad,

vrti naj se ko kolovrat!“

In svatje so veselo zaplesali kolo. Toda tudi živina je čula pesem iz pastirjeve čudežne svireli. Vsa goved, ovce, konji, pujski, kokoške in račke pa dekle in hlapci s pristave so priplesali v grajsko sobano med svate. Bil je direndaj, da še nikoli takšen!

To pa se je ošabnemu graščaku le za malo zdelo, da je pastirjeva pesem privabila med imenitne svate tudi konjske hlapce, kravje dekle in pujske. Nagnal je pastirja pred stroge sodnike in ga zatožil. Sodniki so pastirja obsodili na smrt.

Ko je že stal pod vislicami, so ga še vprašali, kakšna je njegova zadnja želja. On pa jih je poprosil, naj mu samo še enkrat dovolijo zapiskati na njegovo svirel. Kaj so hoteli! Niso mu mogli odreči zadnje želje in dali so mu piščalko.

Dvignil jo je k ustnicam in zapel:

„Piskaj, poj, igraj, svirel,

da bo vsak se zavrtel;

naj bo trobast,

naj bo šobast,

naj bo mator ali mlad,

vrti naj se ko kolovrat!“

In pesem iz svireli je vse sodnike nagnala v divji ples. Plesati so morali do poznega večera. Ko so že povsem onemogli, so prosili pastirja, naj prejenja. On pa si je prej izgovoril, da so ga pomilostili, potlej je šele spravil piščalko v malho in odšel po svetu.

Le kje zdaj hodi, tega Belokrajinci ne vedo!